Za značilnim zvokom frajtonarice se skriva natančno izdelan sistem zračnih poti, vzvodov in kovinskih jezičkov. Fotografije odprtih instrumentov pokažejo, kako se gib prsta spremeni v ton in zakaj imajo nekateri deli povsem drugačno nalogo, kot bi sklepali po njihovem videzu.

Odstranjen pokrov melodijske strani razkrije vzvode in lopute harmonike Müller. Foto: Johann Pascher, CC BY-SA 3.0.

Gumb odpre pot zraku

Pod okrasnim pokrovom melodijske strani najprej opazimo mehaniko. Vsak gumb prek vzvoda dvigne ustrezno loputo. S tem odpre zračno pot do glasilk; ko ga spustimo, se loputa ponovno zapre.

Glasovnice z glasilkami so globlje v instrumentu, na notranji strani proti mehu. Zato samo odstranitev pokrova še ne razkrije vseh delov, ki sodelujejo pri nastanku zvoka.

Lesene glasovnice in kovinske glasilke

Mehanika Müllerjeve harmonike med sestavljanjem, še brez loput. Vidne so odprtine za zrak.

Glasovnice pred namestitvijo ploščic. Pregrade ločujejo posamezne zračne komore. Fotografiji: Johann Pascher, CC BY-SA 3.0.

Glasovnice so leseni nosilci z ločenimi komorami. Na njih so pritrjene glasovne ploščice, vsaka s kovinskima jezičkoma oziroma glasilkama. Pri mnogih izvedbah ploščice pritrjuje in tesni poseben vosek.

Ko meh ustvari razliko v zračnem tlaku, tok zraka požene ustrezno glasilko v nihanje. Njena frekvenca določa višino tona. Daljši jezički praviloma zvenijo nižje; pomembni so tudi njihova debelina, oblika in masa.

Zakaj smer meha spremeni ton

Glasilki na isti ploščici delujeta v nasprotnih smereh pretoka zraka. Ena zazveni pri stisku meha, druga pri vleku. Ker sta pri večini melodijskih gumbov frajtonarice uglašeni različno, isti gumb daje dva tona. Obstajajo tudi izjeme, na primer gumb za enaki ton v obeh smereh, imenovan gleichton.

En gumb lahko vključi več glasov

Pri triglasni melodijski strani za posamezen ton sočasno zazvenijo tri glasilke. Če so uglašene na skoraj enako višino, majhne razlike med njihovimi frekvencami ustvarijo značilno utripanje, ki ga imenujemo tremolo. Njihova medsebojna uglasitev zato močno vpliva na značaj zvoka.

Kaj pa basi?

Basovska mehanika trivrstne harmonike Müller. Vzvodi povezujejo gumbe z loputami.

Notranjost stare harmonike Josef Hlaváček. Velike basovske ploščice so pod manjšim blokom za akorde. Fotografiji: Johann Pascher, CC BY-SA 3.0.

Na basovski strani najdemo ločeno mehaniko in glasilke za spremljavo. Basovski gumb sproži basovski ton, akordni pa več različnih tonov hkrati. Zato pritisk na akordni gumb odpre zračno pot do več glasilk.

Za pri nas razširjeno frajtonarico so značilni helikonski basi. Njihove velike glasilke in ustrezne zračne komore omogočajo poln, izrazit basovski zvok. Pri dvojnem helikonskem basu za posamezen basovski ton sodelujeta dva basovska glasova. Razporeditev ploščic in število basov se med izdelovalci razlikujeta.

Majhni ventili imajo veliko nalogo

Na glasovnih ploščicah pogosto opazimo tanke trakove iz usnja ali umetnega materiala. To so ventili, ki zapirajo odprtino neaktivne glasilke, ko zrak teče v nasprotni smeri. Ne smemo jih zamenjati z loputami, ki jih premikajo gumbi.

Basovska notranjost sorodne diatonične harmonike Hochholzer dunajskega tipa. Ob kovinskih jezičkih so vidni tudi ventilni trakovi; ta primer ni štajerska frajtonarica. Foto: Johann Pascher, CC BY-SA 3.0.

Meh določa glasbeni izraz

Meh zagotavlja energijo za nihanje glasilk. Igralec z njegovim vodenjem oblikuje glasnost, poudarke in potek fraze. Dobro tesnjenje je pomembno, ker mora zrak teči skozi izbrane poti, ne uhajati mimo tesnil in zaprtih loput.

Zračni gumb odpre posebno pot brez vključitve glasilk. Tako lahko harmonikar položaj meha prilagodi tudi brez zvenečega tona. Pri igranju se prav usklajenost prstov in meha sliši kot jasen začetek tona, tekoča melodija ali odločen plesni poudarek.