Kako se je spremenilo učenje diatonične harmonike?

Danes se zdi povsem običajno, da se otrok ali odrasel, ki želi igrati diatonično harmoniko, vpiše v glasbeno šolo ali poišče učitelja. Na voljo so učbeniki, notni in prijemni zapisi, videoposnetki, spletni tečaji, računalniški programi in različne zasebne metode poučevanja.

Pred nekaj generacijami je bila slika precej drugačna.

Številni odlični ljudski harmonikarji niso nikoli obiskovali glasbene šole, nekateri niso poznali niti notnega zapisa. Igranja so se naučili tako, da so poslušali starejše godce, opazovali njihove prste, si zapomnili melodijo in jo nato iskali na svojem instrumentu. Znanje se je prenašalo neposredno – od očeta na sina, med sorodniki, sosedi in predvsem od izkušenega godca k mlajšemu.

Takšen način učenja je imel svoje pomanjkljivosti, vendar tudi veliko prednost: razvijal je izredno tesno povezavo med posluhom, glasbenim spominom in instrumentom.

V dobrem stoletju se je način učenja diatonične harmonike močno spremenil. Od ustnega izročila smo prišli do učbenikov in glasbenih šol, od poslušanja starejšega godca do računalniških programov in spletnih lekcij. Kljub temu tradicionalno učenje po posluhu ni izginilo. Pravzaprav še danes predstavlja pomemben del harmonikarske kulture.

Ko se je znanje prenašalo od godca do godca

Diatonična harmonika se je na Slovenskem začela širiti v drugi polovici 19. stoletja. Njena priljubljenost je hitro naraščala, predvsem zato, ker je en sam godec lahko hkrati igral melodijo, bas in harmonsko spremljavo.

Formalnega sistema poučevanja tega glasbila takrat ni bilo.

Če se je mlad človek želel naučiti igrati, je bilo najpomembnejše, da je imel možnost opazovati nekoga, ki je že znal.

Učenje je bilo izrazito praktično. Izkušenejši godec je pokazal melodijo ali posamezne prijeme, učenec pa jih je poskušal ponoviti. Pogosto ni znal poimenovati tonov, ki jih je igral, dobro pa je vedel, kako mora skladba zveneti.

Osnovno izhodišče je bila torej zvočna predstava melodije.

Če je harmonikar pesem poznal in jo znal zapeti, jo je lahko začel iskati na instrumentu. Ko je našel melodijo, je postopoma dodal base in spremljavo.

Takšen način prenosa znanja je pomemben tudi za razumevanje ljudske glasbe. Učenec namreč od svojega učitelja ni prevzel samo melodije, temveč pogosto tudi njegov način uporabe meha, basiranja, poudarjanja ritma in okraševanja melodije.

Zato ista ljudska skladba v različnih krajih ni nujno zvenela povsem enako.

Posamezni godci so razvijali svoj slog, lokalno okolje pa je vplivalo na repertoar in način izvajanja.

Pomen takšnega prenosa znanja potrjuje tudi današnje uradno vrednotenje te tradicije. Zakon o glasbenih šolah iz leta 2000 diatonično harmoniko uvršča med ljudska glasbila, kar predstavlja pomemben mejnik pri njenem vključevanju v formalno glasbeno izobraževanje.

Posneti zvok je spremenil način učenja

Harmonikar je lahko skladbo posnel ali kupil kaseto in jo doma poslušal tolikokrat, kot je želel. Zahteven del skladbe je bilo mogoče ustaviti, posnetek previti nazaj in ponovno poslušati.

Za današnjega uporabnika spletnih videoposnetkov je to nekaj samoumevnega, vendar je bila možnost večkratnega poslušanja povsem iste izvedbe za samouke zelo pomembna.

Način dela je bil preprost: poslušanje kratkega dela melodije, iskanje tonov na harmoniki, ponovno poslušanje, popravljanje in ponavljanje.

V bistvu je še vedno šlo za tradicionalno učenje po posluhu, le da je vlogo godca, ki je moral skladbo vedno znova zaigrati, deloma prevzel posnetek.

S pojavom videokaset in pozneje DVD-jev je učenec dobil še eno možnost – poleg zvoka je lahko opazoval tudi roke izvajalca.

Prijemni zapisi in prvi bolj sistematični načini učenja

Z večanjem števila harmonikarjev se je pojavila tudi potreba po zapisovanju skladb na način, ki je razumljiv ljudem brez glasbene izobrazbe.

Tako so se razširili različni prijemni oziroma tablaturam podobni zapisi.

Namesto klasične note je zapis učencu povedal, kateri gumb mora pritisniti. Pri nekaterih sistemih je bila označena tudi smer gibanja meha.

Za diatonično harmoniko je to še posebej uporabno, saj isti gumb pri odpiranju in zapiranju meha praviloma proizvaja dva različna tona.

Takšen zapis je pomenil pomemben korak od čistega posnemanja proti sistematičnemu učenju.

Učenec ni bil več povsem odvisen od učitelja ali posnetka. S pomočjo zapisa se je lahko skladbe učil samostojno.

Toda prijemni zapis ima tudi omejitev.

Če učenec zapis razume samo kot navodilo, kateri gumb mora pritisniti, se lahko zgodi, da se nauči posamezne skladbe, ne razvije pa širšega razumevanja glasbe.

Prav zato se je postopoma povečeval pomen glasbene teorije in notnega zapisa.

Diatonična harmonika postane predmet glasbenega izobraževanja

Pomemben prelom se zgodi okoli leta 2000.

Zakon o glasbenih šolah, objavljen leta 2000, med predmete glasbenega programa izrecno uvršča ljudska glasbila: citre, tamburice in diatonično harmoniko.

To je bila pomembna sprememba statusa instrumenta.

Frajtonarica ni bila več samo glasbilo, katerega igranje se prenaša med samouki, ljudskimi godci in zasebnimi učitelji. Dobila je svoje mesto tudi znotraj organiziranega glasbenega izobraževanja.

S tem se je spremenil tudi način poučevanja.

To je bilo za diatonično harmoniko pomembno tudi simbolno. Dolgo je namreč veljala precej poenostavljena predstava, da se klavirsko harmoniko igra po notah, frajtonarico pa po posluhu.

Razvoj formalnega poučevanja je to mejo postopoma odpravil.

Različne šole in različni pristopi

Ob javnem glasbenem šolstvu se je v Sloveniji razvila tudi močna mreža zasebnih učiteljev in glasbenih šol. Prav tu so nastajale različne metode, ki so tradicionalno učenje poskušale povezati s sodobnejšimi pedagoškimi pristopi.

Med zanimivimi primeri je Robert Stopar, ki pri poučevanju diatonične harmonike poudarja sistematično delo z notnim zapisom in izvajanje pouka po stopnjah. Pomemben je tudi njegov prispevek k formalizaciji poučevanja, saj na svoji spletni strani navaja sodelovanje v študijski skupini Ministrstva za šolstvo pri pripravi učnega načrta za diatonično harmoniko. Njegov pristop tako dobro predstavlja prehod od tradicionalnega učenja posameznih prijemov k bolj sistematičnemu glasbenemu izobraževanju.

Drugačno smer predstavlja Robert Goter, ki je poučevanje diatonične harmonike povezal z računalniško tehnologijo. Njegov sistem VSLN – Vsak se lahko nauči je bil zamišljen kot pripomoček, ki učencu omogoča dodatno samostojno delo tudi brez neposredne prisotnosti učitelja. Zanimivost Goterjevega pristopa je prav povezovanje nove tehnologije s tradicionalnim načinom učenja po poslušanju in ponavljanju.

V podobno smer je šel tudi Tomaž Pustotnik, ki svojo Glasbeno šolo Pustotnik vodi že od leta 1996. Pri poučevanju diatonične harmonike združuje več načinov učenja – klasični notni zapis, lastne zapise oziroma prikaze prijemov ter učenje po posluhu, izbira metode pa je lahko prilagojena učencu in programu. V več desetletjih poučevanja je nastala tudi obsežna zbirka učnega gradiva; njegova glasbena šola navaja približno 1.400 notnih zapisov različnih težavnostnih stopenj. Poučevanje je Pustotnik razširil tudi na splet s platformo OnlineHarmonika.si, namenjeno samostojnemu učenju harmonike in dostopu do digitalnih učnih vsebin. S tem predstavlja še en primer prehoda od klasične individualne ure k sistemu, v katerem lahko učenec do učnega gradiva in posameznih skladb dostopa tudi samostojno od doma.

Tretji primer je Klemen Rošer, ki je razvil lastno učno metodo in literaturo ter individualno poučevanje pozneje razširil tudi na splet. Njegova metoda med drugim poudarja tehniko, ritem, prstni red, individualno prilagajanje učencu ter pravilno telesno držo pri igranju.

Še en primer spletnega poučevanja predstavlja tudi Vili Marinšek, ki Glasbeno šolo Vilija Marinška vodi od leta 2008, spletno učenje pa ponuja od leta 2019. Njegov pristop je zanimiv predvsem zato, ker sodobno tehnologijo povezuje s tradicionalnim učenjem diatonične harmonike po posluhu. V video lekcijah posamezne skladbe razčleni počasi in postopoma – od melodije in basovskega dela do prstnega reda, ritmike in dodatkov. Lekcije pripravlja za različne uglasitve harmonik, na svoji spletni strani pa ima obsežen katalog učnega gradiva za različne stopnje zahtevnosti.

Stopar, Goter, Pustotnik, Rošer in Marinšek seveda niso edini učitelji, ki so vplivali na razvoj poučevanja diatonične harmonike pri nas. So pa dobri primeri treh smeri razvoja: sistematično delo z notnim zapisom, uporaba računalniške tehnologije ter razvoj lastnih pedagoških metod in spletnega izobraževanja.

Ob zasebnih šolah se diatonična harmonika danes poučuje tudi v javnih glasbenih šolah. Da se je instrument razmeroma hitro uveljavil v javnem glasbenem šolstvu, kaže denimo zgodovina Glasbene šole Ptuj, kjer je bila diatonična harmonika že v prvem desetletju po zakonski vključitvi med ljudska glasbila navedena kot samostojen predmet.

Spremenil se je tudi cilj poučevanja

Morda je največja razlika med nekdanjim in današnjim načinom učenja v tem, kaj želimo učenca pravzaprav naučiti.

Pri tradicionalnem načinu je bil cilj pogosto zelo konkreten:

»Nauči me igrati to skladbo.«

Učenec je opazoval učitelja, si zapomnil prijeme in skladbo vadil, dokler je ni znal.

Sodobno glasbeno izobraževanje poskuša narediti nekaj širšega.

Cilj je učenca naučiti obvladovanja instrumenta, ne samo posameznih skladb.

Pravilna tehnika mu omogoči hitrejše in natančnejše igranje. Razumevanje ritma omogoči pravilno izvajanje neznane skladbe. Obvladovanje meha izboljša fraziranje in dinamiko. Glasbena teorija pomaga razumeti, zakaj so določeni toni in akordi med seboj povezani. Notna pismenost pa omogoča dostop do repertoarja, ki ga učenec še nikoli ni slišal.

Razvoj tekmovanj je dodatno povečal tehnične zahteve.

Sodobni tekmovalni harmonikarji izvajajo skladbe, ki zahtevajo veliko tehnične natančnosti, hitrosti, koordinacije, nadzora meha in interpretativnega znanja.

Vendar zaradi tega ne smemo podcenjevati starejših ljudskih godcev.

Njihove sposobnosti so bile preprosto drugačne.

Vaški godec je moral pogosto več ur igrati za ples, poznati veliko število melodij, spremljati pevce, prilagajati tempo plesalcem in brez posebne priprave zaigrati skladbo, ki jo je nekdo želel slišati.

Morda ni poznal glasbene teorije, vendar je lahko imel izredno razvit praktični posluh in glasbeni spomin.

Posluh ali note?

Vprašanje, ali je za harmonikarja bolje igrati po posluhu ali po notah, je zato nekoliko napačno zastavljeno.

Oboje razvija drugačne sposobnosti.

Igranje po posluhu razvija povezavo med tem, kar harmonikar sliši, in tem, kar naredi na instrumentu. Omogoča lažje prepoznavanje melodij in glasbenih vzorcev ter spodbuja improvizacijo in samostojno iskanje prijemov.

Notni zapis omogoča natančen prenos glasbenega gradiva in dostop do skladb, ki jih izvajalec še nikoli ni slišal. Hkrati omogoča sistematično razumevanje ritma, dinamike in drugih glasbenih elementov.

Prijemni zapis pa je lahko zelo uporaben vmesni pripomoček, zlasti pri začetnikih.

Težava nastane predvsem takrat, ko harmonikar postane popolnoma odvisen samo od enega sistema.

Nekdo lahko odlično bere note, vendar težko po posluhu poišče preprosto melodijo. Drug harmonikar lahko po nekaj poslušanjih zaigra skoraj vsako ljudsko pesem, vendar brez posnetka ne zna samostojno razbrati nove skladbe iz zapisa.

Pedagoško je zato najbolj smiselna kombinacija tehničnega znanja, glasbene pismenosti in razvijanja posluha.

Internet – vrnitev k staremu načinu z novimi sredstvi

Prihod interneta je povzročil še eno zanimivo spremembo.

Učenec ponovno opazuje drugega harmonikarja, ga posluša in poskuša ponoviti, kar vidi in sliši.

Razlika je samo v tem, da učitelj ni več nujno starejši godec iz sosednje vasi. Lahko je več sto kilometrov stran, njegov prikaz pa lahko učenec ponovi neomejeno krat.

Digitalna tehnologija zato tradicionalnega učenja po posluhu ni odpravila.

Na neki način ga je ponovno oživila.

Spremenila pa se je vloga učitelja. Njegova glavna naloga ni več samo pokazati, katere gumbe je treba pritisniti. Informacij je danes dovolj.

Dober učitelj mora predvsem prepoznati tehnične težave, preprečiti nastanek slabih navad, izbrati ustrezne vaje in repertoar ter učencu pokazati, zakaj nekaj igra na določen način in kako lahko svoje igranje izboljša.

Od vaškega godca do sodobne glasbene šole

Če bi danes za isto mizo posedli starega vaškega godca in mladega harmonikarja, ki obiskuje glasbeno šolo, bi bila njuna glasbena izobrazba verjetno zelo različna.

Mladi harmonikar bi morda znal razložiti tonaliteto skladbe, prebrati notni zapis in pravilno poimenovati tehnične elemente svojega igranja.

Stari godec morda ne bi znal poimenovati niti vseh tonov, ki jih igra.

Toda ko bi nekdo zapel znano ljudsko pesem, bi se zelo verjetno hitro sporazumela.

Prav to se mi zdi pri zgodovini poučevanja diatonične harmonike najbolj zanimivo.

V dobrem stoletju smo dobili učbenike, prijemne zapise, glasbene šole, izdelane učne načrte, tekmovanja, računalniške programe in spletne tečaje. Poučevanje je postalo bistveno bolj sistematično in strokovno, tehnična raven igranja pa se je močno povečala.

Toda osnovni proces učenja ostaja skoraj nespremenjen.

Harmonikar mora melodijo najprej razumeti oziroma slišati, nato jo mora prenesti na instrument in nazadnje tolikokrat ponoviti, da gibi postanejo naravni in iz posameznih tonov nastane glasba.

Zato razvoja glasbenih šol in sodobnih metod ne bi razumel kot zamenjavo starega načina učenja.

Bolj kot to gre za njegovo nadgradnjo.

Morda je najboljši sodobni harmonikar prav tisti, ki zna združiti oba svetova: disciplino in tehnično znanje glasbene šole z dobrim posluhom, spontanostjo in glasbenim občutkom nekdanjega ljudskega godca.