Od godca do ansambla: katera glasbila so skozi čas spremljala harmoniko?

Danes ob diatonični harmoniki hitro pomislimo na kitaro in bas oziroma berdo. Takšna zasedba se nam zdi skoraj samoumevna, vendar harmonika skozi zgodovino še zdaleč ni imela samo ene vrste spremljave. Ljudski godci so igrali v najrazličnejših sestavih, izbira glasbil pa je bila pogosto precej praktična – igralo se je s tistim, kar je bilo na voljo in kar je bilo dovolj glasno za ples, svatbo ali veselico.

Sčasoma so se manjše in precej svobodno sestavljene godčevske zasedbe razvile v bolj določene ansambelske sestave. Velik preobrat je prišel v 20. stoletju, še posebej po drugi svetovni vojni, ko so radio, snemanje glasbe in narodno-zabavni ansambli močno vplivali na to, kakšno spremljavo harmonike poznamo danes. Slovenski etnografski muzej prav sredino 19. stoletja zaradi uveljavitve harmonike opisuje kot pomemben prelom v domačem ljudskem muziciranju.

Pred harmoniko so godci že imeli svoje zasedbe

Harmonika je na Slovensko prišla v okolje, kjer je bilo ljudsko godčevstvo že dobro razvito. Na plesih, porokah, sejmih, praznovanjih in drugih dogodkih so godci uporabljali različna glasbila, sestava skupine pa ni bila povsod enaka.

Pomembno vlogo so imela godala, predvsem violina, pojavljala pa so se tudi druga glasbila, ki so bila značilna za posamezna območja in obdobja. Godčevske skupine niso bile standardizirane tako, kot smo vajeni pri današnjih ansamblih.

Ko se je v 19. stoletju začela širiti harmonika, je bila za ljudskega godca izredno uporabna. En sam glasbenik je lahko z njo igral melodijo, akorde in basovsko spremljavo, poleg tega je bila dovolj glasna za ples in razmeroma priročna za prenašanje.

Diatonična harmonika je tako za več desetletij postala eno vodilnih ljudskih glasbil na Slovenskem.

Harmonikar je lahko igral kar sam

To je ena pomembnejših razlik v primerjavi z mnogimi drugimi glasbili.

Prav tu se začne razvoj proti sestavom, ki jih poznamo danes.

Kaj se je dodajalo harmoniki?

Skozi čas najdemo veliko različnih kombinacij. Ni mogoče govoriti o eni sami »tradicionalni slovenski zasedbi«, ki bi veljala povsod.

Violina je bila naravna sopotnica, saj je bila med ljudskimi godci prisotna že pred množičnim prihodom harmonike. Z njo je bilo mogoče podvajati melodijo, igrati drugo melodijo ali ustvarjati okraske.

Klarinet se je zaradi prodornega zvoka zelo dobro ujel s harmoniko. Omogočal je hitre melodije in okraševanje, hkrati pa je bil dovolj glasen za igranje brez ozvočenja.

Trobenta in druga pihala oziroma trobila so bila povezana tudi z vplivom godb na pihala. Njihov močan zvok je bil še posebej uporaben pri večjih dogodkih in igranju na prostem.

Kontrabas oziroma berda sta prevzela globoko basovsko osnovo. To je bilo pomembno, ker levi basi harmonike ne morejo ustvariti enake globine in nosilnosti kot pravo basovsko glasbilo.

Kitara pa je postala odličen nosilec ritma in harmonije. Z enakomernim udarjanjem akordov lahko poveže melodijo harmonike z basom in ustvari jasnejši plesni utrip.

Prav kombinacija harmonika + kitara + bas se je pozneje izkazala za eno najbolj praktičnih majhnih zasedb.

Zakaj ravno kitara in bas?

Če poslušamo trio:

diatonična harmonika – kitara – bas/berda

ima vsako glasbilo precej jasno nalogo.

Harmonika je predvsem nosilec melodije, kitara poudarja ritem in harmonijo, bas pa skrbi za spodnjo tonsko osnovo in poudarke ritma.

Zato lahko samo trije glasbeniki ustvarijo presenetljivo poln zvok.

Takšen sestav ima še eno praktično prednost: primeren je za igranje na veselici, poroki ali v gostilni in ne zahteva velikega števila glasbenikov.

Pozneje je prav ta princip postal izredno pomemben pri narodno-zabavni glasbi.

Radio je spremenil tudi ljudsko muziciranje

Velik prelom je prišel v prvi polovici 20. stoletja z gramofonom in radiem, še izraziteje pa po drugi svetovni vojni.

Prej so se načini igranja močneje razlikovali od kraja do kraja. Godec se je veliko naučil od drugega godca iz svojega okolja.

Radio pa je omogočil, da je isti ansambel naenkrat poslušala vsa Slovenija.

Slovenski etnografski muzej izpostavlja, da je radio po drugi svetovni vojni pomembno vplival na ljudsko glasbo: prej precej raznolik glasbeni prostor se je začel povezovati, izvajalce pa je spodbujal k ustvarjanju lastne glasbe in prepoznavnega sloga. Iz tega okolja se je razvijala narodno-zabavna glasba.

S tem se je spremenila tudi vloga spremljevalnih glasbil.

Ni bilo več pomembno samo, da je glasba dovolj glasna za ples. Zasedba je morala dobro zveneti pred mikrofonom, na radiu in pozneje na gramofonski plošči.

Avseniki in nova predstava o ansamblu

Ena največjih sprememb se je zgodila v petdesetih letih.

Na eni strani je bila majhna ljudska godčevska zasedba, na drugi pa zvok godbe na pihala. Avsenikova zasedba je elemente obeh povezala v nekaj novega.

Harmonika tako ni bila več sama odgovorna za celotno glasbeno sliko.

Klarinet je lahko prevzemal in dopolnjeval melodijo, trobenta je dodala svetel in prodoren zvok, bariton je ustvarjal značilno spodnjo linijo, kitara pa je skrbela za ritmično spremljavo.

Ta kombinacija je postala tako uspešna, da je služila kot model številnim poznejšim narodno-zabavnim ansamblom in njen vpliv ostaja opazen še danes.

Slak in diatonična harmonika v ospredju

Za zgodbo diatonične harmonike pa je še posebej pomemben Lojze Slak.

Njegovi zgodnji sestavi so vključevali tudi klarinet in trobento. V Ansamblu bratov Slak so denimo igrali harmonika, trobenta, klarinet in bas.

Pozneje se je oblikoval zvok, ki ga danes močno povezujemo s frajtonarico:

diatonična harmonika – kitara – berda oziroma kontrabas – petje.

Ansambel Lojzeta Slaka je s takšnim sestavom ustvaril drugo pomembno smer slovenske narodno-zabavne glasbe. Register nesnovne kulturne dediščine posebej poudarja, da je vključitev diatonične harmonike pripomogla k priljubljenosti te glasbe na podeželju, številni ljudski harmonikarji pa so Slakove skladbe prevzeli v svoj repertoar.

Tako sta se postopoma izoblikovala dva zelo prepoznavna pristopa: kvintetovski zvok, močno povezan z Avseniki, ter trio s frajtonarico, ki ga močno povezujemo s Slakovim izročilom.

Od naključne družbe godcev do določenih vlog

Če razvoj zelo poenostavimo, se je zgodilo nekaj zanimivega.

Nekoč je bila sestava pogosto odvisna od tega, kateri godci in katera glasbila so bili v določenem kraju na voljo. Če je bil na voljo harmonikar in violinist, sta igrala skupaj. Drugje so se pridružila pihala, bas ali kakšno drugo glasbilo. Za manjše priložnosti je lahko igral harmonikar tudi sam.

Z razvojem narodno-zabavne glasbe pa je sestava postala veliko bolj premišljena.

Vsako glasbilo je dobilo svojo nalogo:

harmonika → melodija in značilen zvok
kitara → ritem in akordi
bas ali berda → globoka ritmična in harmonska osnova
klarinet → melodija, odgovori in okraski
trobenta → poudarki in prodorna melodija
bariton → značilna basovska oziroma protimelodična linija
petje → besedilo in dodatna melodijska plast

To je omogočilo zahtevnejše aranžmaje in predvsem bolj prepoznaven zvok posameznega ansambla.

Zakaj so nekatera glasbila ostala, druga pa ne?

Razvoj ni bil samo stvar glasbenega okusa.

Pomembna je bila glasnost. Pred električnim ozvočenjem so bila na plesu uporabna glasbila, ki so se dobro slišala.

Pomembna je bila prenosljivost. Ljudski godec je moral svoje glasbilo prinesti na svatbo, v gostilno ali celo peš odnesti v sosednjo vas.

Pomembna je bila ritmična funkcija. Ker je bila godčevska glasba predvsem namenjena plesu, sta bila jasen ritem in bas izredno pomembna.

Pozneje je postal pomemben tudi zvok na posnetku. Radio in snemalna tehnika sta omogočila veliko bolj natančno oblikovanje aranžmajev.

Nazadnje pa je odločala tudi prepoznavnost. Ko so poslušalci vzljubili zvok uspešnih ansamblov, so ga začeli posnemati drugi.

Zato današnja sestava ni nujno rezultat tega, da bi bila določena kombinacija glasbil že stoletja »pravilna«. Velikokrat je rezultat razvoja, praktičnosti in predvsem vpliva glasbenikov, ki so s svojim zvokom postali dovolj uspešni, da so jim začeli slediti drugi.

Ko običajna zasedba ni bila dovolj

Čeprav sta se skozi desetletja kot najpogostejša uveljavila predvsem trio in kvintet, so nekateri ansambli svoj prepoznavni zvok iskali tudi z manj običajnimi glasbili. Prav takšni dodatki so lahko postali njihov zaščitni znak.

Lep primer je Ansambel Mihe Dovžana, pri katerem so pomembno vlogo dobile citre. Instrument, ki ga običajno ne povezujemo s klasično narodno-zabavno zasedbo, je glasbi dodal mehkejšo in bolj lirično barvo. Dovžanov ansambel je prav s citrami dosegel veliko prepoznavnost.

V narodno-zabavnih zasedbah so se pojavljali tudi orglice, violina in flavta, čeprav nobeno od teh glasbil ni postalo del standardne zasedbe.

Od saksofona do klaviatur in bobnov

Z razvojem veselic in zabavne glasbe so se meje še bolj zabrisale. Sodobni narodno-zabavni ansambel pogosto ne igra več samo polk in valčkov, ampak mora na istem nastopu izvajati tudi pop, rock, dalmatinske skladbe in drugo plesno glasbo.

To lepo pokaže, zakaj so se dodatna glasbila sploh pojavljala. Nekoč je šlo predvsem za iskanje lastnega zvoka, danes pa pogosto tudi za širino repertoarja. Harmonikar lahko odigra polko na harmoniko in že pri naslednji skladbi sede za klaviature; trobentač lahko prime za bobne, klarinetist pa za saksofon.

Zasedba tako z enakim številom članov pokrije veliko več glasbenih slogov. V zgodovini narodno-zabavne glasbe zato ni šlo samo za vprašanje, katera glasbila se najbolje ujemajo s harmoniko. Glasbeniki so iskali tudi nekaj, po čemer bi jih poslušalec prepoznal že po nekaj taktih.

Pri enem ansamblu so bile to citre, pri drugem saksofon, drugje poseben način uporabe klarineta, trobente ali baritona. Nekatera od teh glasbil so ostala posebnost posameznih izvajalcev, druga pa so postala tako uspešna, da so jih prevzeli številni drugi.

Kaj pa danes?

Danes praktično ni več tehničnih omejitev, kakršne so poznali stari godci. Ozvočenje omogoča, da skupaj igrajo zelo tiha in zelo glasna glasbila, elektronski instrumenti pa lahko nadomestijo celo več članov zasedbe.

Kljub temu so starejše kombinacije ostale presenetljivo trdožive.

Ob frajtonarici še vedno zelo pogosto srečamo kitaro in bas oziroma berdo, pri kvintetovskih zasedbah pa ostajajo pomembni klarinet, trobenta, bariton in kitara. To ni več posledica tehnične nuje, temveč predvsem zvoka, ki ga poslušalci prepoznamo kot del slovenske narodno-zabavne glasbe.

In prav v tem je zanimiv paradoks razvoja: možnosti za sestavljanje zasedb še nikoli ni bilo toliko, vendar se vedno znova vračamo h kombinacijam, ki so se izoblikovale pred desetletji.

Od enega godca do polnega ansambla

Zgodovina spremljave harmonike tako ni zgodba o enem glasbilu, ki bi bilo od nekdaj njen naravni spremljevalec. Je zgodba o nenehnem prilagajanju.

Harmonika je lahko sama napolnila prostor in ljudi spravila na ples. Ko so ji dodali bas, je glasba dobila trdnejše temelje. Kitara je okrepila ritem. Klarinet, trobenta in bariton so odprli nove možnosti za melodije in aranžmaje. Petje je iz instrumentalne godčevske glasbe pomagalo ustvariti pesmi, ki jih je lahko prepevalo občinstvo.

Iz preprostega vprašanja »kdo bo danes igral z nami?« se je tako skozi desetletja razvil precej natančno oblikovan ansambelski zvok.

Harmonika pa je kljub vsem spremembam ostala tam, kjer je bila že pri ljudskih godcih – v središču dogajanja.