Ko kupujemo diatonično harmoniko, se poleg proizvajalca, velikosti, števila gumbov in kakovosti izdelave hitro srečamo še z oznakami, kot so C-F-B, B-Es-As, A-D-G ali Cis-Fis-H. Za začetnika so lahko te tri črke precej skrivnostne, vendar označujejo eno najpomembnejših lastnosti harmonike – njeno uglasitev.

Uglasitev določa tonsko višino glasbila oziroma tonalitete, ki so naravno razporejene po treh vrstah gumbov. Zaradi tega dve na videz skoraj enaki harmoniki ob popolnoma enakih prijemih ne bosta nujno zveneli enako visoko.

Pri slovenskih proizvajalcih danes najdemo precej širok izbor. Med drugim so na voljo G-C-F, Gis-Cis-Fis, A-D-G, B-Es-As, H-E-A, C-F-B, Cis-Fis-H in D-G-C, čeprav so nekatere bistveno pogostejše od drugih.

Pri običajni slovenski trivrstni diatonični harmoniki ima vsaka od treh glavnih vrst svojo osnovno tonaliteto.

Pri harmoniki C-F-B so to:

1. vrsta – C
2. vrsta – F
3. vrsta – B

Pri B-Es-As:

1. vrsta – B
2. vrsta – Es
3. vrsta – As

Pri A-D-G:

1. vrsta – A
2. vrsta – D
3. vrsta – G

Pomembno je tudi slovensko poimenovanje tonov. Pri nas H pomeni angleški/nemški B natural, medtem ko B pomeni B♭. Zato se lahko pri tujih virih srečamo z drugačnimi zapisi iste uglasitve.

Uglasitve si lahko predstavljamo kot isto harmoniko, ki smo jo tonsko prestavili višje ali nižje.

Ali moram za drugo uglasitev skladbo igrati drugače?

To je ena najboljših lastnosti diatonične harmonike.

Če znaš določeno skladbo na harmoniki C-F-B in nato vzameš v roke enako razporejeno harmoniko B-Es-As, lahko uporabljaš iste gumbe, isti prstni red in iste smeri meha. Skladba bo preprosto zvenela v drugi tonaliteti oziroma nižje.

Prav zato je sistem prijemov tako praktičen. Ne pove ti nujno absolutnega tona, ampak predvsem položaj gumba in način igranja. To je pomembno tudi za notne prijeme na Harmonikar.si. Če je prijem pripravljen na C-F-B harmoniki, ga lahko praviloma po enakem sistemu odigraš tudi na B-Es-As ali A-D-G – le skladba bo zvenela v drugi tonaliteti.

C-F-B – najbolj razširjena izbira

Če obstaja uglasitev, ki bi ji pri nas lahko rekli nekakšen standard, je to C-F-B.

Več virov jo uvršča med najpogostejše slovenske uglasitve, predstavlja približno 60 % diatoničnih harmonik.

C-F-B ima prijetno srednjo tonsko lego. Ni izrazito nizka in tudi ne posebej visoka. Za lažje razumevanje o razliki tonalitet je v grafičnem prikazu označen z “0 tona”.

Zaradi razširjenosti je zelo praktična za začetnika. Veliko učnega gradiva in prijemov je pripravljenega prav zanjo, na trgu rabljenih harmonik pa jo praviloma srečujemo pogosto.

Če bi morali popolnemu začetniku priporočiti eno uglasitev brez drugih informacij, bi bila C-F-B najbolj varna splošna izbira.

B-Es-As – nižji in nekoliko globlji značaj

Druga zelo razširjena uglasitev je B-Es-As.

V primerjavi s C-F-B je celotna harmonika uglašena cel ton nižje:

C → B
F → Es
B → As

Zato pri popolnoma enakih prijemih dobimo nižjo tonaliteto.

B-Es-As je pri nas zelo priljubljena, še posebej zanimiva pa je lahko pri spremljanju petja, saj lahko nižja lega nekaterim glasovom bolje ustreza, sploh za moško ljudsko petje. To seveda ne pomeni, da je B-Es-As »harmonika za pevce«. Na njej lahko normalno igramo tudi instrumentalne skladbe.

H-E-A – vmes med B-Es-As in C-F-B

Uglasitev H-E-A je zanimiva zato, ker se po višini nahaja med B-Es-As in C-F-B.

Zaporedje je:

B-Es-As → H-E-A → C-F-B

Vsak korak pomeni premik za pol tona.

A-D-G – globlja harmonika

A-D-G leži še nižje.

Njene tri osnovne tonalitete so:

A – D – G

Takšna harmonika ima v primerjavi s C-F-B občutno nižji značaj. Zaradi tega je njen zvok lahko prijetno globok in poln. Zanimiva je za glasbenika, ki išče nižjo lego ali jo potrebuje zaradi drugih instrumentov in pevcev.

Gis-Cis-Fis – še nižje

Še stopnjo nižje pridemo do:

Gis-Cis-Fis

G-C-F – med najnižjimi običajnimi uglasitvami

Naslednja možnost je:

G-C-F

Cis-Fis-H – višje in prodorneje

Če gremo iz C-F-B v nasprotno smer, pridemo do:

Cis-Fis-H

Vse tri tonalitete so za pol tona višje:

C → Cis
F → Fis
B → H

Rezultat je višja tonska lega. Zaradi višje lege lahko deluje bolj svetlo in prodorno.

D-G-C – še višje

Naslednja stopnja je:

D-G-C

Ta leži cel ton nad C-F-B. Zaradi višje lege je njen zvok lahko svetlejši in izrazitejši, vendar je pri izbiri ponovno pomembno predvsem to, s kom in kaj bomo igrali.

Zakaj imajo ansambelski harmonikarji več harmonik?

Če lahko na drugi uglasitvi uporabljamo enake prijeme, se postavlja logično vprašanje:

Zakaj bi sploh potrebovali več harmonik?

Predvsem zaradi tonalitete.

Predstavljaj si, da je skladba na C-F-B za pevca previsoka. Harmonikar lahko vzame B-Es-As in iste prijeme odigra nižje.

Ali obratno: skladba potrebuje višjo, bolj prodorno lego. Takrat lahko pride prav Cis-Fis-H ali D-G-C.

Prav zato lahko pri profesionalnih oziroma ansambelskih harmonikarjih opazimo več instrumentov. Harmonikar tako ne menja harmonike zato, ker bi na eni »manjkala skladba«, ampak ker želi skladbo transponirati v primernejšo tonaliteto, ne da bi moral spremeniti celoten sistem prijemov.

Za konec

Za ljubiteljskega harmonikarja, ki večinoma igra sam, izbira uglasitve ni tako zapletena, kot se zdi na prvi pogled. Če se naučiš skladbo na C-F-B, ti ob prehodu na enako razporejeno B-Es-As ni treba vsega začeti znova – prijemi ostanejo enaki, spremeni se tonaliteta.

Razlika postane pomembnejša pri spremljanju petja in igranju z drugimi glasbeniki. Takrat prava uglasitev omogoči, da skladbo postavimo v lego, ki najbolj ustreza pevcu oziroma celotni zasedbi.

Za večino začetnikov zato ostaja C-F-B najbolj praktično izhodišče, B-Es-As pa zelo razširjena alternativa. Druge uglasitve pridejo do izraza predvsem takrat, ko harmonikar že natančneje ve, kakšen zvok in tonalitete potrebuje.

In če boš nekoč poleg prve harmonike kupil še drugo, boš verjetno šele takrat zares razumel, zakaj imajo nekateri harmonikarji doma celo vrsto na videz skoraj enakih harmonik.