Od delavnice do odra: zgodovina izdelovanja harmonik v Sloveniji

Diatonična harmonika danes velja za eno najbolj prepoznavnih glasbil slovenskega prostora. Slišimo jo na veselicah, porokah, koncertnih odrih, tekmovanjih in družinskih praznovanjih, za njenim značilnim zvokom pa se skriva tudi bogata tradicija slovenskega glasbilarstva.

Čeprav harmonika ni slovenski izum, so jo slovenski godci in izdelovalci skozi več kot stoletje močno prilagodili svojemu načinu igranja. Iz prvih majhnih obrtniških delavnic so postopoma nastajale večje izdelovalnice, po drugi svetovni vojni tudi organizirana proizvodnja glasbil, danes pa tradicijo nadaljujejo številne manjše in večje specializirane delavnice.

Zgodovina izdelovanja harmonik v Sloveniji zato ni zgodba ene znamke ali enega mojstra. Je zgodba številnih izdelovalcev, družin, vajencev in glasbilarjev, med katerimi se je znanje prenašalo iz generacije v generacijo.

Od preprostih lesenih glasbil 19. stoletja do današnjih dovršenih frajtonaric, izdelanih skoraj povsem po željah glasbenika, je bila pot dolga.

Prve harmonike na Slovenskem

Harmonika se je na Slovenskem močneje uveljavila v drugi polovici 19. stoletja. Prvi instrumenti so k nam prihajali iz drugih delov tedanje Avstro-Ogrske in bližnjih evropskih izdelovalnih središč, s širjenjem glasbila pa se je začela razvijati tudi domača izdelava.

Takrat harmonike še zdaleč niso bile tako poenotene kot danes.

Slovenski godci so uporabljali različne vrste diatoničnih harmonik. Med najbolj znanimi so bile kranjska oziroma starokranjska harmonika, štajerska harmonika ter trieština oziroma plonarca. Razlikovale so se po obliki, številu in razporeditvi gumbov, tonskem sistemu ter posledično tudi po načinu igranja.

Prav zaradi tega je bilo delo zgodnjih izdelovalcev zelo povezano z lokalnim okoljem. Mojster je moral vedeti, kakšno harmoniko godec potrebuje, kako jo bo igral in kakšna glasba se bo na njej izvajala.

Izdelovanje je bilo predvsem obrtniško. Posamezni deli so nastajali ročno, instrumenti različnih mojstrov pa so se lahko precej razlikovali.

Prvi izdelovalci harmonik na Slovenskem

Med najzgodnejše znane izdelovalce harmonik na Slovenskem sodi Ivan Kucler z območja Drenovega Griča pri Vrhniki, ki je harmonike začel izdelovati že sredi 19. stoletja oziroma najpozneje v 1860. letih. Kuclerjeva delavnica je nato prerasla v pomembno domačo izdelovalnico harmonik. Harmonika Antona Murovca iz leta 1892 pa sodi med zgodnje ohranjene primerke slovenskega izdelovanja harmonik.

To seveda ne pomeni nujno, da pred njim na Slovenskem nihče ni izdeloval ali popravljal harmonik. Pomeni pa, da imamo iz konca 19. stoletja oprijemljiv dokaz domače izdelave.

Takrat je bila izdelava harmonike nekaj povsem drugega kot danes. Ni bilo računalniško vodenih strojev, sodobnih materialov ali široke ponudbe standardiziranih sestavnih delov. Veliko je bilo odvisno od iznajdljivosti in znanja posameznega mojstra.

Franc Lubas in zgodnji slovenski mojstri

Med pomembnejša imena zgodnjega obdobja spada Franc Lubas (1862–1933), ki je harmonike izdeloval že pred prvo svetovno vojno. Slovenski državni promocijski vir ga uvršča med prve izdelovalce diatoničnih harmonik na Slovenskem.

Ob Lubasu se v zgodovini slovenskega harmonikarstva pojavlja še cela vrsta imen.

Pomembni so bili Kucler, Železnik, Mervar, Fleiss, Prostor in drugi mojstri, katerih delo danes poznamo predvsem po ohranjenih instrumentih, arhivskem gradivu in pripovedih njihovih potomcev.

Posebej zanimivo je, da njihova zgodovina ni sestavljena iz povsem ločenih zgodb.

Mojstri so se med seboj poznali, nekateri so se učili pri drugih, vajenci so odhajali na svoje in ustanavljali nove delavnice. Zato lahko skozi zgodovino sledimo nekakšni verigi prenosa glasbilarskega znanja.

Kuclerjeve harmonike z Drenovega Griča

Eno pomembnejših poglavij predstavljajo Kuclerjevi z Drenovega Griča oziroma Lesnega Brda pri Vrhniki.

Cankarjeva knjižnica Vrhnika jih predstavlja kot ene prvih izdelovalcev harmonik na naših tleh in poudarja, da je njihova tradicija pozneje živela naprej tudi pri drugih izdelovalcih.

Kuclerjeva dejavnost je sčasoma prerasla lokalne okvirje. Franc Kucler je podjetje razširil, ohranjene Kuclerjeve harmonike pa danes najdemo celo zunaj Slovenije. Cankarjeva knjižnica denimo dokumentira harmonike, ki so se ohranile pri potomcih slovenskih izseljencev v Avstraliji.

Ohranjeni instrumenti so danes še posebej dragoceni, saj ne predstavljajo samo starega glasbila, temveč pričajo o načinu izdelovanja harmonik v času, ko je bil skoraj vsak instrument rezultat velike količine ročnega dela.

Od Kuclerja do Železnika

Zgodba Kuclerjev se neposredno povezuje z naslednjim pomembnim imenom – Antonom Železnikom.

Železnik se je leta 1924 začel učiti za glasbilarja, štiri leta pozneje, leta 1928, pa je na Vrhniki začel samostojno izdelovati harmonike.

Njegova majhna obrtna delavnica je v tridesetih letih prerasla v Industrijsko izdelovalnico harmonik, ki je občasno zaposlovala do deset ljudi.

To je pomembna sprememba.

Izdelovanje harmonik se je počasi premikalo od posameznega mojstra proti bolj organizirani proizvodnji.

Železnikovi niso izdelovali samo diatoničnih harmonik. Iz njihove delavnice so prihajale tudi klavirske, kromatične in druge harmonike, poleg izdelovanja pa so se ukvarjali s popravljanjem glasbil in muziciranjem. Na njihove harmonike so igrali glasbeniki doma in v tujini, v ZDA pa je obstajal celo klub Železnikovih harmonik.

Slovenske harmonike so odhajale tudi čez ocean

Slovenske harmonike niso ostajale samo na območju današnje Slovenije.

Skupaj s slovenskimi izseljenci so potovale v druge evropske države, Združene države Amerike, Avstralijo in drugam.

Harmonika je bila za izseljence skoraj idealno glasbilo. Bila je dovolj majhna, da jo je bilo mogoče prenašati, hkrati pa dovolj glasna, da je en godec lahko poskrbel za glasbo na družabnem dogodku.

Med izdelovalci slovenskega rodu je posebej zanimiv Anton Mervar, ki je svojo glasbilarsko dejavnost razvil v Združenih državah Amerike.

Tako del zgodovine slovenskega izdelovanja harmonik pravzaprav ni bil napisan v Sloveniji, ampak v slovenskih skupnostih po svetu.

Po drugi svetovni vojni se način izdelovanja spremeni

ruga svetovna vojna je močno posegla tudi v delo slovenskih glasbilarjev.

Nekatere delavnice so prenehale delovati, mojstri so umrli ali izgubili svoje delavnice, po vojni pa je prišlo do povsem drugačne organizacije proizvodnje.

Leta 1946 je bila ustanovljena Tovarna glasbil Mengeš. V začetku je imela strojno-mizarski, harmonični in mehanični oddelek, pozneje pa še oddelek za brenkala. Začetki niso bili preprosti – veliko zaposlenih je bilo izučenih mizarjev brez predhodnega glasbilarskega znanja, zato je bilo treba kader šele usposobiti.

Prav tu se je začelo eno pomembnejših obdobij slovenskega glasbilarstva.

Melodija Mengeš – ne le tovarna, ampak tudi šola glasbilarjev

Melodija Mengeš ima v zgodovini slovenskih harmonik pomembno mesto, vendar ne samo zaradi števila izdelanih glasbil.

Njena morda še pomembnejša zapuščina je znanje.

Tako je nastalo okolje, kjer je bilo mogoče znanje, ki so ga starejši mojstri nekoč prenašali predvsem znotraj majhnih delavnic, pridobivati bolj sistematično. In prav zaradi tega je imela Melodija vpliv, ki je segel daleč preko njenih lastnih harmonik.

Številni poznejši izdelovalci in serviserji glasbil so prav tam pridobili znanje in izkušnje, ki so jih pozneje prenesli v svoje delavnice. Tudi viri o tovarni poudarjajo, da je iz nje izšlo več pozneje znanih izdelovalcev glasbil.

Lep primer je Zlatko Munda. Leta 1992 se je v Melodiji Mengeš izučil za glasbilarja in tam izdelal svojo prvo diatonično harmoniko. Leta 1999 je nato odprl lastno podjetje za poučevanje, servisiranje in izdelovanje diatoničnih harmonik.

Zato pomena Melodije za slovensko harmonikarsko tradicijo ne gre meriti samo v številu instrumentov, ki so zapustili proizvodnjo. Bila je tudi pomembno stičišče glasbilarskega znanja.

Prihod serijske diatonične harmonike

Čeprav so v Mengšu harmonike izdelovali že prej, se je pomembno novo obdobje za diatonično harmoniko začelo v začetku sedemdesetih let.

Leta 1971 so začeli izdelovati diatonično harmoniko Planinka. Izdelana je bila iz resonančnega lesa, zunanjost prvih modelov pa je bila prevlečena z rdečim ali sivim celuloidom.

Leta 1974 je sledila lesena diatonična harmonika.

S tem je diatonična harmonika v Sloveniji vstopila tudi v obdobje večje in bolj standardizirane proizvodnje.

Toda medtem ko je industrijska proizvodnja omogočala izdelavo večjega števila instrumentov, se je drugje že pripravljalo novo obdobje – ponoven vzpon manjših zasebnih delavnic.

Vrnitev mojstra in majhne delavnice

V drugi polovici 20. stoletja in predvsem v desetletjih proti njegovemu koncu so se ponovno začeli pojavljati posamezni izdelovalci in družinske delavnice.

Razlog je bil tudi v tem, da so postajali harmonikarji vedno zahtevnejši.

Profesionalni in tekmovalni igralci niso želeli samo harmonike, ki dobro igra. Želeli so instrument, prilagojen njihovemu načinu igranja: drugačno mehaniko, določeno uglasitev, dodatne tone, močnejše ali mehkejše base, posebno razporeditev gumbov in drugačen značaj zvoka.

S tem se je ponovno odprl prostor za individualno izdelavo.

Znanje se je še vedno pogosto prenašalo neposredno med mojstri.

Zanimiv primer je Štefan Frece starejši, ki je v poznih sedemdesetih letih znanje pridobival tudi od izkušenega izdelovalca Augusta Železnika. Pozneje je nastala družinska delavnica, ki je razvila lastne modele in konstrukcijske rešitve.

Tako lahko celo desetletja pozneje opazimo povezavo s starimi glasbilarskimi družinami.

Nova generacija slovenskih izdelovalcev

Danes ima Slovenija glede na svojo velikost izredno veliko tradicijo izdelovanja diatoničnih harmonik.

Poleg zgodovinskih imen so nastale nove znamke in družinske delavnice. Med bolj prepoznavnimi slovenskimi proizvajalci državni promocijski portal posebej omenja Rutar in Zupan, poleg njiju pa danes obstajajo številni drugi izdelovalci.

Njihove zgodbe so različne.

Nekateri nadaljujejo družinsko tradicijo, drugi so se obrti učili pri starejših mojstrih ali v nekdanjih večjih glasbilarskih okoljih, tretji pa so do izdelovanja prišli kot harmonikarji, serviserji ali ljubitelji glasbil.

Prav zato danes težko govorimo o eni sami »slovenski harmoniki«.

Posamezne znamke imajo svoje konstrukcijske rešitve, značilen zvok, obliko maske in grebena, način izdelave mehanike ter prepoznaven vizualni slog.

Sodobna slovenska diatonična harmonika je precej bolj dovršen instrument od svojih predhodnic izpred sto let.

Osnovni princip sicer ostaja enak: meh ustvarja zračni tok, ta pa ob pritisku na gumb steče mimo ustrezne glasilke in povzroči nihanje kovinskega jezička.

Toda okoli tega preprostega načela je danes zgrajen izredno natančen mehanizem.

Harmonika mora dobro tesniti, gumbi morajo biti hitri in natančni, meh se mora odzivati na igralčeve gibe, glasilke morajo biti pravilno uglašene, basovska in melodijska mehanika pa morata delovati zanesljivo tudi pri zelo hitrem igranju.

Sodobni izdelovalci razvijajo tudi povsem nove konstrukcijske rešitve. Munda je denimo leta 2013 predstavil diatonično harmoniko Z-DIATONICA, zasnovano tako, da basovska stran omogoča igranje v vseh tonalitetah, melodijska pa ohranja značilnosti diatoničnega načina igranja.

To lepo pokaže, da razvoj frajtonarice še zdaleč ni končan.

Eden najbolj opaznih elementov sodobnih slovenskih harmonik je les.

Oreh, javor, češnja in druge vrste lesa harmoniki ne dajejo samo zunanjega videza. Pri posameznih notranjih delih ima izbira materiala pomembno konstrukcijsko in akustično vlogo. Pri kakovostni izdelavi mora biti les pravilno izbran, posušen in natančno obdelan.

Nato pridejo na vrsto mehanika, glasovnice, glasilke, meh, basovski sistem in množica manjših sestavnih delov.

Srce harmonike so glasilke

Vsaka glasilka mora biti natančno uglašena.

Kakovost glasilk, način njihove vgradnje, resonančni prostor in končna nastavitev zato močno vplivajo na značaj zvoka.

Dve harmoniki sta lahko na pogled skoraj enaki, vendar imata zaradi drugačne konstrukcije in nastavitev povsem drugačen odziv in barvo zvoka.

Harmonika postane osebni instrument

Pri današnjih slovenskih harmonikah je posebej zanimiva možnost izdelave po meri.

Harmonikar lahko pri številnih izdelovalcih izbira med različnimi:

• uglasitvami,
• vrstami lesa,
• kakovostnimi razredi glasilk,
• številom in položajem dodatnih gumbov,
• številom basov,
• registri,
• oblikami ohišja,
• barvami meha,
• intarzijami in okrasjem.

Tudi ergonomija postaja vedno pomembnejša. Profesionalni harmonikar lahko instrument drži v rokah več ur, zato so teža, razporeditev gumbov, trdota meha in odzivnost mehanike izredno pomembni.

Današnja harmonika tako ni nujno samo serijski izdelek.

Lahko je instrument, izdelan posebej za enega glasbenika. Razvoj harmonike ni potekal samo v eno smer.

Izdelovalci so izboljševali harmonike, toda tudi harmonikarji so s svojim načinom igranja spreminjali zahteve do izdelovalcev.

Z razvojem narodno-zabavne glasbe je postajal repertoar tehnično zahtevnejši. Harmonikarji so potrebovali več tonov, dodatne gumbe, hitrejšo mehaniko in več možnosti na basovski strani.

Ko je frajtonarica postajala koncertno in tekmovalno glasbilo, so se zahteve še povečale.

Zato je sodobna diatonična harmonika rezultat stalnega sodelovanja med glasbenikom in izdelovalcem.

Od vaške delavnice do koncertnega odra

Če bi danes na eno mesto postavili slovensko harmoniko iz konca 19. stoletja in vrhunsko sodobno frajtonarico, bi bile razlike očitne.

Toda med njima obstaja neprekinjena povezava.

Znanje se je več kot stoletje prenašalo od mojstra do vajenca, iz družinske delavnice v novo delavnico, pozneje skozi organizirano izobraževanje glasbilarjev in nato ponovno med sodobnimi izdelovalci.

Murovec, Lubas, Kucler, Železnik in drugi zgodnji mojstri so postavili prve temelje domače tradicije.

V 20. stoletju je izdelovanje za nekaj časa dobilo večji industrijski obseg. Mengeško okolje je pri tem odigralo pomembno vlogo ne samo zaradi proizvodnje, ampak predvsem zato, ker je omogočilo sistematično izobraževanje novih glasbilarjev, med katerimi so nekateri pozneje ustanovili svoje delavnice.

Nato se je izdelovanje ponovno vrnilo bližje svojim koreninam – k specializiranemu mojstru in instrumentu po meri.

Toda današnji mojster ima na voljo znanje in tehnologijo, o katerih izdelovalci pred sto leti niso mogli niti sanjati.

Več kot stoletje slovenskega znanja

Slovenci harmonike nismo izumili. Smo pa jo vzeli za svojo.

Slovenski godci so skozi generacije razvijali značilen način igranja, izdelovalci pa so instrument prilagajali njihovim potrebam. Iz različnih zgodovinskih tipov se je postopoma izoblikovala sodobna frajtonarica, ki danes predstavlja enega najbolj prepoznavnih slovenskih glasbenih simbolov.

Za njenim zvokom pa se skriva nekaj, česar na odru ne vidimo.

Ure načrtovanja, obdelovanja lesa, izdelovanja mehanike, sestavljanja, uglaševanja in preizkušanja.

Od Murovčeve harmonike iz leta 1892 do današnjih instrumentov po meri je minilo več kot stoletje razvoja. Zamenjale so se generacije izdelovalcev, delavnice in tehnologije, toda bistvo obrti je ostalo presenetljivo podobno.

Na začetku je mojster.

Pred njim les, kovina, glasilke in na stotine majhnih sestavnih delov.

Na koncu pa instrument, ki mora v rokah harmonikarja postati nekaj več kot samo skupek teh delov.

Postati mora glasba.

In takrat se pot harmonike iz delavnice šele zares začne – na odru.