Kranjska, štajerska in plonarca – katere harmonike smo nekoč igrali Slovenci?
Ko danes v Sloveniji omenimo diatonično harmoniko, večina najprej pomisli na sodobno trivrstno frajtonarico. Takšna harmonika je postala skoraj neločljivo povezana s slovensko narodno-zabavno glasbo, veselicami in Lojzetom Slakom. Vendar slovenska zgodovina diatonične harmonike še zdaleč ni tako enotna.
V preteklosti so slovenski godci uporabljali predvsem tri različice diatonične harmonike: kranjsko oziroma staro kranjsko, štajersko ter trieštino oziroma plonarco. Med seboj so se razlikovale po zunanjem videzu, predvsem pa po razvrstitvi tonov med gumbi. Posledično glasbenik skladbe na eni različici ni nujno igral z enakimi prijemi kot na drugi.
Te harmonike so obenem lep prikaz geografskega položaja slovenskega prostora. Z zahoda so prihajali italijanski oziroma tržaški vplivi, s severa in severovzhoda dunajski in alpski, hkrati pa so domači mojstri razvijali in prilagajali lastne instrumente.
Kranjska oziroma starokranjska harmonika
Med vsemi tremi je za slovensko glasbeno zgodovino morda najbolj zanimiva kranjska oziroma starokranjska harmonika.
Ne smemo je razumeti zgolj kot staro različico današnje frajtonarice. Imela je drugačno razporeditev tonov, zaradi katere je zahtevala tudi drugačen način igranja. Ko se je v Sloveniji pozneje uveljavila štajerska različica, se je skupaj z menjavo instrumenta postopoma izgubljala tudi stara tehnika igranja. Državni register oziroma povzetek njegovega gradiva izrecno poudarja, da so se različnim razporeditvam tonov prilagajali način igranja, repertoar in godčevska ustvarjalnost.
To je pomembna podrobnost. Če danes najdemo ohranjeno starokranjsko harmoniko, ne gledamo samo starega glasbila, ampak ostanek drugačne slovenske godčevske tradicije.
Kako je izgledala kranjska harmonika?
V različnih krajih so zanjo uporabljali tudi druga imena. Stare visoke in ozke harmonike so poznali kot pratko, bukvo ali katehizem, saj je njihova oblika spominjala na knjigo. Posebnost je bila predvsem drugačna razporeditev tonov na melodijski in basovski strani v primerjavi z današnjo štajersko oziroma nemško uglasitvijo. Zaradi tega je bil drugačen tudi način igranja.
Zanimivo je, da kranjska harmonika ni samo drugače okrašena različica današnje frajtonarice. Gre za drugačen zgodovinski tip glasbila.
V Beli krajini sta se denimo ohranili dve delujoči kranjski diatonični harmoniki izdelovalca in godca Rudolfa Bukovca. Raziskovalec Janez Pezdirec je ob raziskovanju njegove zapuščine našel tudi posnetke približno stotih koračnic, mazurk, polk in drugih melodij, ki jih je Bukovčev sin Toni leta 1973 posnel na magnetofonski trak.
Štajerska harmonika – prednica današnje frajtonarice
Če bi morali med tremi zgodovinskimi tipi izbrati zmagovalca, bi bila to nedvomno štajerska harmonika.
Iz te družine instrumentov izhaja harmonika, ki jo danes pri nas poznamo kot frajtonarico.
Njene korenine segajo v razvoj dunajskih diatoničnih harmonik 19. stoletja. Okoli leta 1870 so obstajali instrumenti, katerih tonska razporeditev je bila že zelo podobna poznejši štajerski harmoniki. Avstrijska zveza harmonikarjev navaja, da je bil njen tonski obseg oziroma razpored tonov okoli leta 1870 že razvit do stopnje, po kateri je sledilo razmeroma malo temeljnih sprememb.
Ime je nekoliko zavajajoče. Ni povsem pravilno trditi, da je bila harmonika preprosto »izumljena na Štajerskem«. Njene korenine vodijo do dunajskega razvoja accordiona Cyrilla Demiana iz leta 1829 in poznejših dunajskih harmonik. Tudi avstrijski strokovni vir opozarja, da izvor poimenovanja Steirische ni povsem razjasnjen.
Instrument pa se je izjemno dobro ujel z alpsko ljudsko glasbo in postal zelo priljubljen v Avstriji, Sloveniji, na Bavarskem, Južnem Tirolskem in širšem srednjeevropskem prostoru.
Prepoznavne lastnosti štajerske harmonike
Ena najpomembnejših lastnosti štajerske harmonike je menjalnotonskost.
Pri večini gumbov dobimo pri odpiranju meha en ton, pri zapiranju pa drugega. Smer meha zato ni samo način dovajanja zraka, ampak bistveni del igranja skladbe.
To je eden od razlogov, da ima frajtonarica tako značilen način fraziranja in ritmičnega poudarjanja.
Na melodijski strani ima štajerska harmonika več vrst gumbov, pri čemer posamezna vrsta ustreza določeni tonaliteti. Obstajajo tri-, štiri- in tudi petvrstni instrumenti.
Druga najbolj prepoznavna lastnost štajerske harmonike so helikonski basi.
Gre za posebno konstrukcijo večjih basovskih jezičkov in resonančnega prostora, zaradi katere dobimo zelo globok, močan in prodoren basovski zvok. Prav ta »debeli« bas je eden od razlogov, da lahko frajtonarico tako hitro prepoznamo že po nekaj taktih.
Zanimivo pa je, da zgodovina helikonskega basa ni povsem razjasnjena. Nekateri viri njegovo zgodnje uporabo povezujejo tudi z območjem današnje Slovenije oziroma nekdanje Spodnje Štajerske, medtem ko avstrijski Harmonikaverband navaja, da je gradnja helikonskih basov proti koncu 19. stoletja očitno izhajala iz Češke in Saške ter se nato hitro širila med avstrijskimi izdelovalci. Zato bi bil pri tej podrobnosti v članku previden in je ne bi predstavljal kot dokončno dokazano dejstvo.
Za avstrijsko-nemški sistem štajerske harmonike je značilen tudi Gleichton – gumb, ki v nasprotju z običajnim menjalnotonskim principom daje isti ton pri odpiranju in zapiranju meha.
Zgodovinsko sta obstajala tudi različna sistema. Vir o štajerski harmoniki omenja slovenski sistem brez Gleichtona in z ravno klaviaturo ter nemški oziroma avstrijski sistem z Gleichtonom in stopničasto klaviaturo. Slovenski sistem se danes skoraj ne uporablja več.
Plonarca, trieština oziroma tržaška harmonika
Tretja veja je danes precej manj znana: plonarca.
V slovenskih zgodovinskih virih se pojavlja tudi kot trieština oziroma tržaška harmonika. Njena prisotnost je posebej zanimiva na zahodnem delu slovenskega etničnega prostora, kjer so se slovenski, italijanski in srednjeevropski glasbeni vplivi stoletja prepletali.
Že samo ime trieština nakazuje povezavo s Trstom. Ime plonarca oziroma plonerica pa se povezuje z izdelovalci Ploner. V slovenskih virih je Ploner naveden tudi med priznanimi izdelovalci harmonik, ki so bili povezani z zgodovino igranja na Slovenskem.
Zakaj je plonarca pomembna?
Plonarca nam pokaže, da razvoj harmonike pri nas ni potekal samo po osi Dunaj–Štajerska–Slovenija.
Slovenski zahodni prostor je bil močno odprt proti Trstu in severni Italiji, kjer je obstajala lastna tradicija izdelovanja prostotrstnih glasbil. Zato so med Primorci in istrskimi godci krožili drugačni tipi instrumentov kot denimo na Štajerskem ali Kranjskem.
Plonarca je bila tako del primorskega oziroma tržaškega godčevskega okolja.
Tudi ona je bila diatonična in menjalnotonska, vendar je imela svojo razporeditev gumbov oziroma tonov. To je pomenilo, da je imel godec drugačne prijeme in da se je moral načinu instrumenta prilagoditi tudi repertoar. Prav to razlikovanje med kranjsko, štajersko in trieštino izpostavljajo tudi slovenski viri o nesnovni kulturni dediščini.
Zakaj so skoraj vse izginile?
Razlogov je več.
V času med obema svetovnima vojnama se je med slovenskimi harmonikarji močneje uveljavila klavirska harmonika, po drugi svetovni vojni pa je zanimanje za starejše oblike diatoničnih harmonik še dodatno upadlo. Diatonična harmonika se je v širšo uporabo ponovno močneje vrnila v šestdesetih letih 20. stoletja.
Toda vrnila se ni v vseh svojih nekdanjih oblikah.
Narodno-zabavna glasba je dala velik zagon predvsem štajerski različici. Uspeh Lojzeta Slaka in drugih harmonikarjev je pomagal oblikovati predstavo o tem, kako naj slovenska diatonična harmonika zveni in izgleda.
Sčasoma je zato prav ta tip postal standard, iz katerega izhaja večina današnjih slovenskih diatoničnih harmonik.
Kranjska, štajerska in plonarca tako niso zgolj tri stara imena za isto glasbilo.
Predstavljajo različne poti, po katerih je diatonična harmonika prišla med slovenske godce in se prilagodila posameznim pokrajinam. Razlike v uglasitvah in razporeditvi tonov so vplivale celo na način igranja, repertoar in ustvarjalnost godcev.
Današnja frajtonarica je rezultat tega dolgega razvoja. Čeprav je štajerska različica postala prevladujoča, kranjska harmonika in plonarca ostajata pomemben del zgodovine slovenske ljudske glasbe.
In prav zato je vredno stare primerke ohranjati – ne samo kot zanimive muzejske predmete, ampak kot glasbila, ki pripovedujejo zgodbo o tem, kako so nekoč igrali Slovenci.