Danes se zdi povsem obi\u010dajno, da se otrok ali odrasel, ki \u017eeli igrati diatoni\u010dno harmoniko, vpi\u0161e v glasbeno \u0161olo ali poi\u0161\u010de u\u010ditelja. Na voljo so u\u010dbeniki, notni in prijemni zapisi, videoposnetki, spletni te\u010daji, ra\u010dunalni\u0161ki programi in razli\u010dne zasebne metode pou\u010devanja.<\/p>\n\n\n\n
Pred nekaj generacijami je bila slika precej druga\u010dna.<\/p>\n\n\n\n
\u0160tevilni odli\u010dni ljudski harmonikarji niso nikoli obiskovali glasbene \u0161ole, nekateri niso poznali niti notnega zapisa. Igranja so se nau\u010dili tako, da so poslu\u0161ali starej\u0161e godce, opazovali njihove prste, si zapomnili melodijo in jo nato iskali na svojem instrumentu. Znanje se je prena\u0161alo neposredno \u2013 od o\u010deta na sina, med sorodniki, sosedi in predvsem od izku\u0161enega godca k mlaj\u0161emu.<\/p>\n\n\n\n
Tak\u0161en na\u010din u\u010denja je imel svoje pomanjkljivosti, vendar tudi veliko prednost: razvijal je izredno tesno povezavo med posluhom, glasbenim spominom in instrumentom<\/strong>.<\/p>\n\n\n\n V dobrem stoletju se je na\u010din u\u010denja diatoni\u010dne harmonike mo\u010dno spremenil. Od ustnega izro\u010dila smo pri\u0161li do u\u010dbenikov in glasbenih \u0161ol, od poslu\u0161anja starej\u0161ega godca do ra\u010dunalni\u0161kih programov in spletnih lekcij. Kljub temu tradicionalno u\u010denje po posluhu ni izginilo. Pravzaprav \u0161e danes predstavlja pomemben del harmonikarske kulture.<\/p>\n\n\n\n Diatoni\u010dna harmonika se je na Slovenskem za\u010dela \u0161iriti v drugi polovici 19. stoletja. Njena priljubljenost je hitro nara\u0161\u010dala, predvsem zato, ker je en sam godec lahko hkrati igral melodijo, bas in harmonsko spremljavo.<\/p>\n\n\n\n Formalnega sistema pou\u010devanja tega glasbila takrat ni bilo.<\/p>\n\n\n\n \u010ce se je mlad \u010dlovek \u017eelel nau\u010diti igrati, je bilo najpomembnej\u0161e, da je imel mo\u017enost opazovati nekoga, ki je \u017ee znal.<\/p>\n\n\n\n U\u010denje je bilo izrazito prakti\u010dno. Izku\u0161enej\u0161i godec je pokazal melodijo ali posamezne prijeme, u\u010denec pa jih je posku\u0161al ponoviti. Pogosto ni znal poimenovati tonov, ki jih je igral, dobro pa je vedel, kako mora skladba zveneti.<\/p>\n\n\n\n Osnovno izhodi\u0161\u010de je bila torej zvo\u010dna predstava melodije<\/strong>.<\/p>\n\n\n\n \u010ce je harmonikar pesem poznal in jo znal zapeti, jo je lahko za\u010del iskati na instrumentu. Ko je na\u0161el melodijo, je postopoma dodal base in spremljavo.<\/p>\n\n\n\n Tak\u0161en na\u010din prenosa znanja je pomemben tudi za razumevanje ljudske glasbe. U\u010denec namre\u010d od svojega u\u010ditelja ni prevzel samo melodije, temve\u010d pogosto tudi njegov na\u010din uporabe meha, basiranja, poudarjanja ritma in okra\u0161evanja melodije.<\/p>\n\n\n\n Zato ista ljudska skladba v razli\u010dnih krajih ni nujno zvenela povsem enako.<\/p>\n\n\n\n Posamezni godci so razvijali svoj slog, lokalno okolje pa je vplivalo na repertoar in na\u010din izvajanja.<\/p>\n\n\n\n Pomen tak\u0161nega prenosa znanja potrjuje tudi dana\u0161nje uradno vrednotenje te tradicije. Zakon o glasbenih \u0161olah iz leta 2000 diatoni\u010dno harmoniko uvr\u0161\u010da med ljudska glasbila, kar predstavlja pomemben mejnik pri njenem vklju\u010devanju v formalno glasbeno izobra\u017eevanje.<\/p>\n\n\n\nKo se je znanje prena\u0161alo od godca do godca<\/h2>\n\n\n\n
Posneti zvok je spremenil na\u010din u\u010denja<\/h2>\n\n\n