Ko danes v Sloveniji omenimo diatoni\u010dno harmoniko, ve\u010dina najprej pomisli na sodobno trivrstno frajtonarico. Tak\u0161na harmonika je postala skoraj nelo\u010dljivo povezana s slovensko narodno-zabavno glasbo, veselicami in Lojzetom Slakom. Vendar slovenska zgodovina diatoni\u010dne harmonike \u0161e zdale\u010d ni tako enotna.<\/p>\n\n\n\n
V preteklosti so slovenski godci uporabljali predvsem tri razli\u010dice diatoni\u010dne harmonike: kranjsko oziroma staro kranjsko, \u0161tajersko ter trie\u0161tino oziroma plonarco<\/strong>. Med seboj so se razlikovale po zunanjem videzu, predvsem pa po razvrstitvi tonov med gumbi. Posledi\u010dno glasbenik skladbe na eni razli\u010dici ni nujno igral z enakimi prijemi kot na drugi.<\/p>\n\n\n\n Te harmonike so obenem lep prikaz geografskega polo\u017eaja slovenskega prostora. Z zahoda so prihajali italijanski oziroma tr\u017ea\u0161ki vplivi, s severa in severovzhoda dunajski in alpski, hkrati pa so doma\u010di mojstri razvijali in prilagajali lastne instrumente.<\/p>\n\n\n\n Med vsemi tremi je za slovensko glasbeno zgodovino morda najbolj zanimiva kranjska oziroma starokranjska harmonika<\/strong>.<\/p>\n\n\n\n Ne smemo je razumeti zgolj kot staro razli\u010dico dana\u0161nje frajtonarice. Imela je druga\u010dno razporeditev tonov, zaradi katere je zahtevala tudi druga\u010den na\u010din igranja. Ko se je v Sloveniji pozneje uveljavila \u0161tajerska razli\u010dica, se je skupaj z menjavo instrumenta postopoma izgubljala tudi stara tehnika igranja. Dr\u017eavni register oziroma povzetek njegovega gradiva izrecno poudarja, da so se razli\u010dnim razporeditvam tonov prilagajali na\u010din igranja, repertoar in god\u010devska ustvarjalnost.<\/p>\n\n\n\n To je pomembna podrobnost. \u010ce danes najdemo ohranjeno starokranjsko harmoniko, ne gledamo samo starega glasbila, ampak ostanek druga\u010dne slovenske god\u010devske tradicije<\/strong>.<\/p>\n\n\n\nKranjska oziroma starokranjska harmonika<\/h2>\n\n\n\n
Kako je izgledala kranjska harmonika?<\/h3>\n\n\n