Izboljšaj svoje igranje

Ko se učimo prvih skladb, je razumljivo, da največ pozornosti namenjamo temu, kateri gumb moramo pritisniti in kdaj moramo spremeniti smer meha.

Toda sčasoma morajo prijemi postati samo orodje.

Naslednji korak je nadzor nad instrumentom: mirnejši prsti, smiseln prstni red, nadzorovan meh, usklajena basovska spremljava, jasen ritem, dinamika in občutek za melodijo.

Takrat skladbe ne igraš več samo zato, da prideš od prve do zadnje note brez napake.

Začneš poslušati, kako zveni.

In prav v tem je največja razlika med skladbo, ki jo preprosto znaš, in skladbo, ki jo znaš dobro odigrati.

Začni pri pravilni in sproščeni drži

Dobra tehnika se začne še preden pritisneš prvi gumb. Harmonika mora biti nameščena tako, da jo lahko obvladuješ brez nepotrebnega napenjanja rok, ramen ali hrbta.

Naramnice prilagodi tako, da harmonika med igranjem ostane dovolj stabilna. Če se instrument preveč premika, boš del energije porabil za njegovo držanje namesto za igranje. Prav tako harmonike ne stiskaj k sebi močneje, kot je potrebno.

Desna roka naj bo sproščena in v položaju, iz katerega lahko prsti naravno dosežejo vse tri vrste gumbov. Zapestja ne zvijaj po nepotrebnem, ramena pa naj ostanejo sproščena.

Enako velja za levo roko. Ta mora poleg igranja basov omogočati tudi nadzor nad mehom, zato pretirana napetost hitro vpliva na celotno igranje.

Če po nekaj skladbah čutiš izrazito napetost v ramenih, zapestju ali rokah, preveri položaj harmonike in naramnic.

Prsti naj naredijo čim manj nepotrebnih gibov

Opazuj svojo desno roko med igranjem. Zaigraj skladbo, ki jo dobro poznaš, in poglej, kaj počnejo tvoji prsti.

Jih po vsakem tonu močno dvigneš od gumbov?

Se roka veliko premika gor in dol?

Iščeš naslednji gumb tik preden ga moraš pritisniti?

Pri tekočem igranju naj bodo prsti večino časa relativno blizu gumbov. Manjša kot je razdalja, ki jo mora prst prepotovati do naslednjega prijema, hitreje in natančneje ga lahko pritisne.

To postane še posebej pomembno pri hitrejših skladbah. Če prste dviguješ več centimetrov nad tipke, pri počasnem igranju tega skoraj ne boš opazil. Ko se hitrost poveča, pa vsak nepotreben gib vzame čas. Isti niz gumbov lahko pogosto odigramo na več načinov, vendar niso vsi enako praktični.

Če uporabljaš neustrezen prstni red, lahko prideš do mesta, kjer moraš roko nenadoma prestaviti, preskočiti čez drug prst ali narediti velik premik. V počasni skladbi ti morda uspe, pri hitrejšem igranju pa nastane kratka prekinitev.

Meh je veliko več kot samo vir zraka

Ena največjih razlik med začetniškim in bolj izkušenim igranjem je pogosto prav v uporabi meha.

Začetnik razmišlja predvsem:

odpiranje ali zapiranje?

Ko skladbo že dobro poznaš, pa lahko začneš razmišljati tudi:

Kako močno? Kako hitro? Kje bom obrnil smer? Koliko meha potrebujem za naslednjo frazo?

Meh neposredno vpliva na značaj zvoka. Z njim lahko ton okrepiš, umiriš, poudariš ali postopoma stopnjuješ.

Pogosta težava je tudi preveliko odpiranje meha.Če ga že na polovici glasbene fraze raztegneš skoraj do konca, boš moral položaj popravljati ravno tam, kjer ti glasbeno ne ustreza.

Ko skladbo dobro poznaš, zato začni spremljati tudi položaj meha. Sčasoma boš že vnaprej vedel, koliko ga lahko odpreš, ker veš, kdaj prihaja naslednja sprememba smeri.

Dobro voden meh deluje nadzorovano. Ni treba, da ga pri vsakem tonu sunkovito vlečeš ali stiskaš.

Basi naj podpirajo melodijo, ne tekmujejo z njo

Pri diatonični harmoniki lahko močna basovska spremljava hitro prekrije melodijo.

Ko se začetnik prvič nauči uporabljati base, je uspeh že to, da pritisne pravi bas ob pravem času. Ko skladbo obvladaš, pa lahko začneš poslušati, kako bas dejansko zveni skupaj z melodijo.

Ni treba vsakega basa držati dolgo in močno.

Poskusi isto skladbo zaigrati in se osredotočiti samo na levo stran harmonike. So basi kratki in jasni ali se med seboj zlivajo? So tako glasni, da melodija izgine v ozadju?

Predvsem pri živahnejših skladbah lahko nekoliko krajši in jasnejši basi ustvarijo občutek lahkotnejšega in bolj ritmičnega igranja.

Pravilno odigrani toni še ne pomenijo, da ima skladba pravi značaj.

To je zelo očitno pri polki in valčku.

Pri valčku imamo tri dobe:

ENA – dva – tri | ENA – dva – tri

Prva doba ima pomembnejšo vlogo, druga in tretja pa ustvarjata značilno zibanje valčka. Če vse tri odigraš popolnoma enako, lahko skladba izgubi svoj plesni občutek.

Polka ima drugačen značaj. Občutek je bolj živahen in odločen, pomembno vlogo pa ima tudi jasna in ritmična basovska spremljava.

Ko skladbo že znaš, je zato ne poslušaj več samo z vidika pravilnih tonov. Vprašaj se:

Ali se iz mojega igranja sploh sliši, da igram valček oziroma polko?

Dober ritem ni samo matematično pravilno trajanje not. Je tudi občutek gibanja skladbe.

Ne igraj celotne melodije enako

Če vsak ton odigraš z enako močjo, je lahko skladba tehnično pravilna, vendar bo hitro zvenela monotono.

Pri govorjenju ne poudarimo vsake besede enako. Nekatere besede izpostavimo, pri drugih spustimo glas, med posameznimi stavki pa naravno naredimo premor.

Podobno je v glasbi.

Melodija ima pomembnejše tone, začetke in konce posameznih delov ter mesta, kjer se napetost povečuje ali zmanjšuje.

Temu pravimo dinamika in fraziranje.

Predstavljaj si znano pesem z besedilom. Pevec je ne poje kot neprekinjeno zaporedje zlogov. Besede združuje v stavke in med njimi naravno zajame sapo.

Tudi melodija na harmoniki ima podobne glasbene stavke oziroma fraze.

Okraski naj skladbo polepšajo, ne zapletejo

Ko osnovno skladbo že obvladamo, nas hitro zamika dodajanje okraskov, dodatnih tonov, prehodov in basov.

Pravilno uporabljeni okraski lahko skladbo zelo lepo obogatijo. Če jih je preveč ali jih tehnično še ne obvladaš, pa dosežejo nasproten učinek.

Melodija lahko postane nejasna, ritem začne nihati, igranje pa zveni bolj zapleteno kot muzikalno.

Zato velja preprosto pravilo:

najprej mora dobro zveneti osnovna melodija.

Šele nato ji dodajaj podrobnosti.

Pri okraskih je pogosto manj več. En dobro izveden okrasek na pravem mestu lahko naredi več kot pet takšnih, ki jih komaj spraviš skozi skladbo.

Tekoče igranje ne pomeni nujno hitrega igranja

Harmonikar lahko igra zelo hitro in kljub temu ne zveni tekoče.

Tekoče igranje pomeni, da med posameznimi prijemi, menjavami vrst, basi in spremembami smeri meha ni nepotrebnih prekinitev.

Melodija teče od začetka do konca.

Pri skladbi, ki jo že znaš, bodi pozoren predvsem na prehode. Ali se ob menjavi smeri meha pojavi nenaden sunek? Ali pred težjim prijemom nastane drobna pavza? Ali se ob preskoku v drugo vrsto melodija za trenutek prekine?

Takšne majhne prekinitve med igranjem pogosto težko opazimo, poslušalec pa jih lahko zazna kot nekoliko okorno igranje.

Zato je zelo koristno, da se posnameš s telefonom in posnetek pozneje poslušaš. Ne poslušaj, ali si zadel vse gumbe. Poslušaj predvsem, ali skladba teče enakomerno in naravno.